Cesta vs. mtb, gre se za isti šport?

Cesta vs. mtb, gre se za isti šport?>

Ko sta sin z ženo slišali, kakšno temo hočem odprti, sta tudi prosila za besedo, tako da se nisem obotavljal, najprej bomo dali prednost ženski 😊

Lahko se izrazim le kot udeleženec turneje. Pravim, da nisem kolesar, že nekaj let sem tam kot nosilec za plenice, prtičke, komplete za prvo pomoč…. Trnje, klešče, zlomljena kolena, to želim rešiti zdaj in ne zvečer doma. Tako vidim razliko z vidika človeka, ki je vesel, da kolo nima zamisli (in živčnega sistema), ki so jih nekoč imeli konji, in da se zato dogovorimo o smeri in hitrosti gibanja, razen če ne zadene večja sila ali neumna priložnost. Z vidika osebe, ki ne gre ven, da bi nabrala keramiko ali kaj podobnega, izboljšala svoj profil osebja, ampak se lotila ljubezni ... Na asfaltu bom uživala, da so okoli njega drevesa, potoki, štorklje - bele, črne, vseeno je, samo naj bo življenje. Iskreno, na ravnini, tu in tam kakšen avto naokoli, polja, prah, seneni nahod, menda bi me žlindra zadela na tistem ravnini, rabiš te hribe. Kadar se hočem truditi, to vem tam in tam, vendar imam raje hribe. Jasno pa mi je, da če resnično želim nadzirati kolo, imeti nekaj opreme, potem moram lepo brskati po gozdu in ne iskati gladkih cest. Samo tam ne morem več zasukati vratu, občudovati favno in rastlinstvo, le se silno držim krmila in mislim, odkdaj je normalno, da z enega kolesa me bolijo roke.

Razlika se tako ali tako najbolje vidi ob koncu dneva v kopalnici. Ko en namočen element pride domov, nekako se vse vrže v pralni stroj in opere z ultra bio občutljivim gelom za pranje otroškega oblačila. Super. Ko pa pride tak umazan prašič domov iz gozda (naj ga nihče ne jemlje osebno, sem izgledala prejšnjič tako, ne kot mati dveh otrok, ampak res kot prašič iz bazena), potem ga moramo lepo namočiti, očistiti, nato sifon, milo z jelenom doživi svojih 15 minut slave in šele nato sledi pralnemu stroju. In vendar potem neki požrtvovalni človek očisti vrata, kje se seveda najde še blato. 

Toda nazaj k pogledu na vožnjo. Ob vsem spoštovanju fizike in gravitacije nimam želje, valjati se po tleh, sedeti na urgenci, imeti zlomljen nos in upati, da se maska bo nosila še kakšen mesec, da je nihče ne bo videl. In tako nadalje in voljno vlečem svoje čudovito full suspension kolo po asfaltu. Na asfaltu me v bistvu nič ne meče na tla, ko se držim na desni strani, da me ne podrjo borci, ki grejo nasproti, ko mi uspe obiti nove kače ob robovih cest in ko jelena, ki jih je že manj in celo tista, ki jo srečam, je imela že en sestanek za sabo in na žalost čaka na robniku za svoj konec.

Teren je seveda odličen, ko je pred menoj nekdo, ki ve, kje je sever, ali celo jug in naša nastanitev ... toda če bi vedela, da se v resnici ne bo izgubila, bi bilo res bolj zabavno, celo ko ... Zagotovo na najožjem mestu srečam fanta, ki ima velik ego in široke ramena ... pod listi so zagotovo veliki kamni, četudi je v bližini izgleda kot po puščavski nevihti, in ko se osredotočim na tolmune, zagotovo me zbudi nesorazmerno nizko nameščena gruda drevesa, za katero smo izvedeli, da se krošnja začne morda 15 m nad tlemi :).

Toliko o ženinem mnenju, in ker ima mlajši 2,5-letni sin Filip prednost pred starejšim 11-letnim Maxom in starejšim, tj. jaz pred obema sinovoma, bom vzdrževal red Filip, jaz in Maxo :-)

Toda Filip pravi, da bo šel skirojem skozi česar koli, je kot majhen rezervoar in se s temo ne namerava več ukvarjati :-).

Moje stališče je, da sem izjemno vesel, da so me očarali ti dve različni športi, ki jih združuje le dejstvo, da je orodje za izdelavo endorfinov orodje na dveh kolesih.

MTB kot šport, ki je zelo blizu mojemu srcu je vir zabave, sprostitve, veselja, da ostaneš prav v srcu narave, razmišljanja o tem, kako premagati ovire, spontanih nasmehov pri spustu in intervalnih treningih z nenehnim izmeničanjem intenzivnosti navkreber in spusta.

Včasih imam v glavi vnaprej vrisano pot, drugič le okostje in včasih nič. In pogosto je iz vnaprej izrisane poti nekaj sploh drugo, iz freeride-a tisto, kar sem dal prejšnji dan. Obstaja veliko več možnosti pri MTB kot na asfaltu, saj me omejujejo le kondicija, prepustnost kolesa alias rezervoara in samoohranitev v spustih. Pri MTB lahko izboljšate tehniko, še posebej med vzpenjanjem po hribu polnim kamnov in korenin. Te pošasti včasih povzročijo tudi psevdopade.

Cesta je z mojega vidika dolgočasna, predvsem naravnost, zato še vedno iščem gozd in hribe tudi na asfaltu in imam srečo, da živim v bližini gozdnega parka, v katerem se lahko "izgubite" za 3 ure, ne da bi morali iti po isti poti več kot enkrat. Lesopark pogosto pomeni razpokan asfalt, kateremu sem tudi prilagodil izbiro stroja, ki je sicer cestni, ampak z 32 mm pnevmatikami in kolutnimi zavorami. Kritiziranje asfalta bom malo olajšal, saj ko vzpenjam po hribih na polno moč, potem uživam gladko pedaliranje in hitrejšo kilometrino. Na cesti hkrati bom šel dalje in namesto da bi razmišljal o poti, razmišljam o življenju, temi za naslednji blog ali če ne potrebujem nove majice :-).

O tem, da sta to drugačni športi, dokazuje tudi različna oprema, drugi čevlji, druge krpe, na MTB vozim nahrbtnik, za razliko od potovanja po cesti. Različna hitrost, drugačna geometrija, krepitev drugih mišic, drugačen sedežni položaj in logično predvsem drugačna površina, na kateri gresta dve kolesi.

Definitivno priporočam cestnim kolesarjem, da okusijo teren in, nasprotno, blatnim kolesarjem asfalt. Različni občutki, različne hitrosti, različna doživetja.

In na koncu še kratek pogled starejšega Maxa na temo.

Kot otrok sem rad nor na kolesu. Skoki, spusti, potoki, blato, to je nekaj zame. In to mi bo dal moj gorilnik v gozdu in na trial kolesarnju. Včasih to boli, kot raztrgana noga na zadnji vadbi, vendar mine, za razliko od moje potrebe po skoku. Prav tako ne motim občasnega asfalta na vozišču, ampak raje imam gozd, ki je moje igrišče!

Tako kot vidite, pri nas prevladujejo hribi in teren, nekako smo se tam znašli. Žena zato zaradi varnosti v gozdu asfaltira, a vseeno raje naravo in, če je mogoče, svobodo gibanja kot natrpan jez ali dolgočasno naravnost.