.png)
Spomladi sem se odločil za nekaj, kar sem imel v glavi že od jeseni: s kolesom se odpraviti iz Bratislave vse do Italije – sam, s šotorom in z Gizo (našim psom) v prikolici. Pot je vodila čez Avstrijo, Italijo, Slovenijo in spet Italijo do Trsta. Osem dni, stotine kilometrov, izzivi, tišina, razgledi in občutek osebne svobode.
Pot na kratko
Bratislava – Donnerskirchen – Gloggnitz – Knittelfeld – Celovec – Beljak – Bovec – Cividale del Friuli – Trst
Dolžina: cca 600 km
Trajanje: 8 dni
Oprema: kolo, šotor, prikolica za psa
Potovanje s psom
Pes je bil ves čas v prikolici, ki sem jo vlekel za kolesom. Na nekaterih odsekih se mi je zdel kot potnik v prvem razredu – drugje sem ga potiho preklinjal, ko sem se z vso težo vlekel v klanec. Pogosti postanki so bili samoumevni – za pitje in da se je lahko tudi malo pretegnil. A resnica je, da je bil moj najboljši sopotnik :)
Dan za dnem
1. dan – Bratislava → Donnerskirchen
Iz Bratislave sem štartal poln pričakovanj in z velikim spoštovanjem. Pred menoj sonce, za menoj oblaki kot pred koncem sveta. A vse je šlo gladko in skozi Gattendorf ter ob Nežiderskem jezeru sem prispel do kampa v Donnerskirchnu, kjer sem načrtoval prvo noč. Prvi kilometri so bili za prilagajanje – navajanje na prikolico zadaj in težo prtljage. Vse je delovalo kot ura in noro sem užival, da se je končno začelo. Čudoviti vinogradi, vinske kleti na vsakem koraku. Preprosto evforija. Zvečer sem postavil šotor in samo še užival v miru.
2. dan – Donnerskirchen → Gloggnitz
Avstrija je kolesarski raj. Mirne ceste, urejene kolesarske poti, vasi kot iz razglednice. Spet čudovito. A prišli so tudi težji trenutki – nenehna vzpenjanja in spusti ... kot na vlakcu smrti. Imel sem vsega dovolj, a vrnitev ali konec ni bila opcija. Drugo noč sem prenočil v mestu Gloggnitz. Prišel sem popolnoma izmučen, a ponosen, da sem zmogel. Zvečer sem ugotovil, da je nekaj drugega načrtovati in drugo to zares živeti :) Precijenil sem se. Teža kolesa, prtljage in prikolice s psom je bila okoli 47 kg in tudi manjši klanci so bili prava muka. Kaj naprej – sem pustil za jutro.
3. dan – Donnerskirchen → Knittelfeld
Zjutraj sem se zbudil točno tako, kot si nisem želel – povsem zdelan. Za ta dan sem imel v planu 85 km in prehod smučarskega središča Semmering. V tistem trenutku to zame ni bilo realno. Odločil sem se za dan počitka od kolesa in ker sem moral držati načrtovanih 8 dni, sem se usedel na vlak. Preselil sem se v Knittelfeld. Po poti do nastanitve sem skočil še v trgovino in dopolnil zaloge. Nato samo še počitek in popolno preurejanje poti.
4. dan – Knittelfeld → Celovec → Beljak
Nov dan, nov jaz :) Ta dan sem razdelil na pol. Iz Knittelfelda do Celovca sem se še peljal z vlakom, ker sem ocenil, da je trasa spet kot vlak smrti in nisem se hotel spet povsem izžeti kot drugi dan. Pravilna odločitev. V Celovcu sem izstopil in pred menoj čudovit Wörthersee. Obkolesaril sem ga celega. Vrhunska kolesarska pot, prekrasni razgledi, počivališča, pomoli. Pri enem pomolu sem se ustavil, vzel plinski kuhalnik in kafetiero ... nikjer kava ni bila tako dobra. TOP. Jezero je znano tudi po tradicionalnih VW tuning srečanjih in ravno na enega sem naletel. Povsod custom VW-ji. Super. Popoldne sem prispel do kampa pri Beljaku. Postavil sem šotor in zvečer poklepetal z nemškim parom, ki je bil na znani kolesarski poti Alpe Adria (na to grem jaz drugo leto :) ) ... lahko noč!
5. dan – Beljak → Bovec
Jutro in jaz sem svež. Sedim ob šotoru s kavo in razmišljam, kaj me čaka. Najtežji dan. Največje vzpenjanje, najstrmejši spust. Skratka noro. Štartal sem z mislijo, da grem do konca, saj sem v Bovcu načrtoval dan počitka. Spet čudovite kolesarske poti, razgledi, pokrajina. Konec Avstrije in prestopim mejo v Italijo – WOW. Same superlative. Preprosto čudovito. Ob reki sem prišel do jezera Rio Lago. Tam se začne peklenski klanec. Zadnjih 5 km sem moral kolo potiskati, a sem prišel gor in še ena meja – tokrat Italija–Slovenija – WOW. Spust ... kaj naj rečem ... zavore so zgorele :))) Sem v Bovcu in postavljam šotor poleg čeških motoristov. To je bil najtežji, a hkrati najlepši dan. Tudi zato, ker sem bil v enem dnevu v treh državah.
6. dan – Bovec
Danes ostajam v Bovcu. Počitek, kava, restavracija. Samo chill. In če si v Bovcu, Sočo moraš videt – sicer sploh nisi bil v Bovcu.
7. dan – Bovec → Cividale del Friuli
Poslavljam se od Bovca in grem dalje. Prijeten spust vso pot čez mejo, spet sem v Italiji. Ta del ni bil nič posebnega, razen že tradicionalnih lepih razgledov. Sem se že navadil :) A potem sem prišel v Cividale del Friuli in mi je padla čeljust. Čudovito italijansko mestece, v staro jedro vstopiš čez velik most nad turkizno reko Natisone. Brutalno. Kamp imam blizu, zato malo posedim na klopci in samo gledam in ne morem verjeti tej lepoti. Na poti v kamp še trgovina – zadnje zaloge. V kampu ... sam, nikjer nikogar :)
8. dan – Cividale del Friuli → Trst
Zadnji dan. Žalost, da se končuje, a hkrati veselje, da bo uspelo. Poslavljam se od tega čudovitega mesta in grem naprej. Po približno 60 km zagledam morje ... YESSS ... po še nekaj km spust v mesto, kamnite ulice, znamenitosti, pristanišče. Utrujen, a srečen. USPELO JE!
Ocenjevanje opreme po 8 dneh
Ne vem, če bi kaj spremenil kljub teži, ki sem jo vlekel. Nič mi ni manjkalo. Z ničemer nisem imel težav. Nimam občutka, da bi imel kaj odveč – mogoče le kolesarske hlače. Imel sem troje, a najudobnejše so bile Novel Pro od Holokolo, te bi povsem zadostovale. Zame je bilo zelo pomembno imeti udobne hlače, saj sem večino dneva preživel v sedlu. Te so bile točno to, kar sem potreboval – kot da jih sploh ne bi imel. Udobna podloga in material kot druga koža. Tudi po tripu izgledajo kot novi.
8 dni, stotine kilometrov, stotine doživetij. Pot, ki je ne bom nikoli pozabil – zahvaljujoč zvestemu psu, kvalitetni opremi in lastni odločitvi, da grem.
Če razmišljaš o podobni poti – ne boj se. Sedi na kolo, vzemi šotor, minimalistično opremo ... in mogoče tudi hlače Holokolo. Svet čaka :)
