.png)
Po tednih načrtovanja, študija in prilagajanja trening sistema je končno prišel čas, da ga preizkusim v praksi. Prvi trening blok imam za seboj in prišel je čas za pregled. Kaj je delovalo, kaj ne – in kakšno je trenirati z razgledom na ocean in pod palmami? Tudi o tem bo govora.
Prvi blok: Osnovna vzdržljivost
Zima je bila v znamenju voženj z nizko intenzivnostjo, zato sem že nestrpno čakal prvi blok, v katerem so poleg drugih voženj z nizko intenzivnostjo prišli tudi dnevi, ko sem lahko izvedel nekaj sprintov, treniral z višjo kadenco za bolj gladko pedaliranje ali pa z nižjo kadenco povečal moč in učinkovitost v klancih.
Trenirati mi je presenetljivo dobro uspelo redno in vse po načrtovanem razporedu. Treba pa je dodati, da je bilo to mogoče tudi zaradi domačega trenažerja Zwift, ki sem ga lahko uporabil tudi ob poznejšem prihodu z dela ali med slabim vremenom zunaj (da, zime ne maram, zato raje trpim v dnevni sobi z ventilatorjem). Daljše treninge pa sem vedno uspel opraviti na prostem in vsak teden dosegel predvidenih 10 ur čiste vožnje.
Ne morem reči, da sem takoj po prvem bloku občutil kakšno izrazito izboljšanje glede vatov. Z vidika srčnega utripa pa je bilo nekoliko bolje – imel sem občutek, da se med sprint intervali srčni utrip v počitkovnih sekcijah zniža hitreje in nižje kot prej. Kar pa se je zagotovo izboljšalo, je moja motivacija za trening tudi v dneh, ko se po prihodu z dela nisem počutil najbolj sveže. Ko sem vedel, kakšen trening me čaka, sem se ga veselil – še bolj pa, da ga lahko odkljukam kot naslednjo točko v dolgem trening procesu, kateremu sem vedno bolj verjel, da ima smisel.
Negativnosti bi bilo težko najti v tem trenutku – morda le to, da se mi je trening včasih zdel prelahk, oziroma še vedno zelo nizke intenzivnosti. Vendar sem se vedno pomiril z mislijo, da to zagotovo ima svoj namen.
Ogrevanje in mraz na Fuerteventuri
Na začetku tega trening bloka nam je uspelo s punco pobegniti za teden dni na kanarsko otočje Fuerteventura. Človek bi si mislil, da na otoku, kjer najvišje asfaltirane ceste segajo le do približno 500 m nadmorske višine, to ne bo velik napor. A tam je ogromno manjših klancev, ravnine praktično ni, in če se temu doda še veter, je resnično naporno. Na 100 km ni problem narediti okoli 2.500 višinskih metrov in vsekakor se splača najti skupino, s katero se lahko voziš – da vse ne vlečeš sam proti vetru.
Ko sem ugotovil, da iz hotela odhajajo podobne skupine, sem se z veseljem pridružil. Prvi dan, tempo z dvema zvezdicama, mi ni povzročal nobenih težav. Naslednji dan je bila objavljena „Epic ride“ s tremi zvezdicami, vodja skupine pa me je prepričal, naj grem. Tako je prijazni vodnik naslednji dan postal nekdanji madžarski profesionalec, ki je svojo kariero nedavno končal – in se odločil, da nas popelje po najvišjih asfaltiranih vzponih na otoku. Po naključju je bil to tudi edini dan, ko je ves čas deževalo. Preprosto povedano – skupinska vožnja se je spremenila v boj za preživetje, predvsem na spustih, kjer v megli ni bilo videti več kot 5 metrov, in mraz ni nikomur dal več moči. V eni vasici se je dopolnjevanje tekočine v trgovini skoraj spremenilo v rop polic s čokoladnimi tablicami in priboljški, po vrnitvi v resort pa so vsi z veseljem uporabili hotelsko savno, da se ogrejejo.
Na srečo je bilo vreme v naslednjih dneh popolno, in šest dni vožnje v toplih razmerah je nedvomno koristilo celotnemu treningu. Prav tako je bila to motivacija za naslednje domače treninge – saj kilometri, prevoženi v toplih razmerah, ne morejo biti zaman.
In naslednjič?
Naslednjič si bomo ogledali drugi trening blok – kakšni so moji občutki glede treninga, kaj kažejo številke in predvsem vrhunec prvega dela sezone, to je prva tekma na Pálavi.
