Družina na kolesu

Tagi:
Družina na kolesu>

Kolesarji vedno govorijo o kolesarjenu, o kolesarskih prijateljih, a to sploh še koga zanima?

Točno tako je povedala moja žena še v začetku lanskega leta. Od takrat je prekolesarila približno 2500 km in vedno si želi več :-)

Njeno gorsko HT kolo  smo prodali  že lansko leto februarja, z razlogom, da velikost kolesa moji ženi ne ustreza, kar je sicer res, predvsem pa smo ga prodali zato, ker je povedala, da ga ne bo več uporabljala.

Zadoščalo nekaj sprememb v mišljenju in zanimanje o kolesarjenje s strani moje žene je prišlo samo od sebe. S tem pa je prišlo vprašanje, kaj bo vozila, ker smo njeno kolo prodali?

Konec koncev imam svojih koles dovolj. Zato ji pravim, poskusi moje gorsko kolo FULL,  medtem ko jaz bom vozil s kolesom HT in majhnim sinom v otroškem sedežu, zraven nas starejši sin, “mali godrnjač” pravi, da se vlečemo počasi in vedno vozimo isto pot. In moji ženi je full postal tako všeč, da je od junija do začetka novembra prekolesarila 1500 km, in ko sem ji predlagal nakup lastnega kolesa, se je odločila za gorsko kolo full. Sicer ne nosi zaščit, ampak je postala  polnopravna članica naše družinske kolesarske ekipe :-)

Šele po 1. vožnji z malim Filipom v otroškem sedežu je po 2-letnem premoru prišla prelomnica. Na štart smo se začeli premikati z avtom, kar je razbremenilo njen stres iz gibanja v prometu. Iščemo mirne poti kar z čim manj ljudmi, kar je v okolici Bratislave sicer težko, vendar mogoče najiti. Menjamo poti, zamenjujemo asfalt in teren, lahko gremo na več krajev na več načinov, tako da tudi starejši Maks več ne godrnja v monotonost voženj kot prej. In če ima prehiter tempo in preveč energije , ga po celotni družinski vožnji odpeljem še na vožnjo v paru, kjer sem jaz razbremenjen od 20-kilogramskega sedeža + dodatka za potnike, takrat ima Maks kaj delat, da me dohiti. Vendar pa sumim, da se bo tudi to kmalu spremenilo.  :-)

In ko si naša dva fanta zaželijo igrala, naložim mojo ženo Eriko v avto, njeno kolo na streho in dokler jaz skrbim za otroke, ona se lahko vozi. Popolnoma super. Včasih izberemo kompromis. Načrtujemo vožnjo okoli igral. Ta najmanjši ima vedno sabo še otroški poganjalec. Tamali ima svoj lasten dres otroški dres, naj se počuti kot član ekipe! Kot 2,5-letnik bi sicer lahko že pedaliral, ampak raje počakamo še eno leto. Vsaj je otroški poganjalec predhodnik kolesa.

Nekako postopoma in spontano smo postali kolesarska družina, ki v sezoni vozi tudi med tednom, ne le ob vikendih. In velikokrat s seboj vzamemo kolesa tudi na dopust. Starejši Maks vozi za klub, mlajši Filip to dvokolesno čudo šteje že avtomatsko za del našega življenja, približno, kot v drugih družinah x-box ali kaj je že to….

Naši otroci so srečni, spoznavajo okolico, naravo in jo imajo za svoje igrišče.