Kolesarski navdušenec

Tagi:
Kolesarski navdušenec>

Srce mi izriva iz prsnega koša, utrip utripa rdeče in sproži alarm, pljuča mi žvižgajo, noge gorijo, znoj teče, komaj čez znoj vidim na uro, ki brezkompromisno kaže še tri minute. Vem da,če to še zdržim, premagam osebo na eni od sten na katerem poskušam doseči boljši čas kot prejšnjič. In dam, vztrajal sem! Evforija izhaja iz truda in uspešnosti. Točno to! Občutek, za katerega se je vredno potruditi in ki ga možgani prosijo kot hrano za telo. Vseeno je, ali gre za asfalt ali glino, še posebej, da gre za trdo delo :-) In dober občutek od opravljenega '' dela ''.

Nekdo lahko cel dan sestavlja vlake iz papirja, vso noč opazuje nebo, igra računalniške igre. Nekdo se ukvarja s športom. Nekdo se hobiju posveti uravnoteženo - podnevi sedi v službi, zato se zvečer malo gibe. Drugi, ki , dela cel dan fizično težko delo, raje zvečer rešuje križanke. Vsi smo si različni, jaz pa sem ravnotežni tip, zato celodnevno sedenje nadomestim z večerno telesno aktivnostjo na svežem zraku. Naše telo ni narejeno za sedenje, narejeno je za gibanje!

Moja potreba po gibanju ne pozna ovir, kot so tema, zima, veter ali lahko vse hkrati :-) Tako kot nekdo potrebuje pivo, da se zvečer sprosti, tudi jaz potrebujem gibanje. V primeru da mi kakšen dan ne rata iti na zrak s kolesom ne zaspim dobro, počutim se nekako neprijetno. Prišlo je do takega stanja, da včasih, še posebej pozimi, ko je povsod blato in se mi prav neda iti s kolesom, vem , da bi potem ponoči trpel, zato raje sedem in grem. Tudi takrat, kot je pod ničlo grem kolesarit, ampak takrat raje ne grem na poln gas. Vseeno ne želim naslednji dan ležeti v bolnici. Raje na naslednji dan spet sedem na kolo.

Zvecer ko sem fraj je pomembno, da je dolgo svetlo, lahko dolgo uživam v vožnji. Štartam nekje šele ob osmih in si vzamem eno uro zase z vožnjo v gozdu, kar je popoln balzam za telo in dušo. Popolna sprostitev, pobeg od vsakdanjih obveznosti. Mnogi me sprašujejo, zakaj ne grem raje zjutraj, a moj odgovor je, da takrat ne rabim reseta. Bilo bi to zame čisto brez pomena. Po zajtrku potrebujem še eno uro, da, se prebudim. Zato imam raje večerne vožnje, polne moči in potrebe po odvajanju nakopičene napetosti čez dan. In to je zame pravi pogon.

Za tiste, ki se sprašujejo, kako se da sploh voziti v temi in pozimi, imam en nasvet. Po sezoni se nikakor ne ustavite. Postopoma se navajajte na temo in hlad. Kdor lahko začne pri svetlobi, ob dobri osvetlitvi niti ne bo opazil, da je se je malce potemnilo. Malo težje je začeti vožnjo že v temi, ampak tudi to se da navaditi. Ko grem po več temnih vožnjah nenadoma čez vikend v svetlobi, se mi zdi vožnja precej nenavadna :-)

Navaditi se na hladno vreme je celo lažje kot navaditi se na temo. Postopoma se rokavi in ​​hlače podaljšajo in tudi število slojev pa se poveča in človek se niti ne zaveda, in že vozi na minus deset. Ni slabega vremena, ampak so samo neprimerna oblačila :) Kaj pa nasprotno? Osebno ne vidim velike razlike med plus 20 in plus 35. Samo ne pozabite na dovolj vode.

Torej hitro zamenjajte sobno kolo za svež zrak. Vaše telo vas bo nagradilo s svežim umom, z uporabo na primer za branje, kar je zame še en hobi in predvsem z mirnim spancem.

Verjamem, da nas bo čim več, na primer tudi 20.1. ob 21:49 uri :-)