Toplota>

Celo moje telo se poti, ob haluciniranju “dežuje” z mene, skozi očala se vidi le znoj. Pri temperaturi 35c je tudi lahkoten dres lahko v veliko breme, jaz pa vseeno kolesarim v gorah. Po občutku bi morala narediti vsaj 20 procentov več poti, vendar moja zmogljivost in količina energije, ki jo moje telo porabi za hlajenje, me uvršča v kategorijo počasnejših. Za običajne ljudi je idealno, da se zadržujejo v senci, ob vodi, v klimatiziranih sobah. Zame pa je izziv preizkusiti moj “srčno-žilni sistem”.

Kolesariti po praznih brezpotjih ima svoj čar, vse je nekako omamno in negibno, od spodaj čutiš sijoč prah ali asfalt. Vsekakor pa je dobro načrtovati pot okoli okrepčevalnic, vodnjakov ali gorskih bifejev. Če pa na daljšem gozdnem odseku ni moč najti pitne vode je bolje, da si v nahrbtnik ali v potovalno torbo priložite dodatno steklenico vode.  Menim, da po 5 km fizične aktivnosti v navkreber brez ponovnega “polnjenja”, lahko vsak “motor” enostavno obstane. Nekdo to reši z “rezervoarjem”, ki ga ima nameščenega v nahrbtniku, vendar jaz se enostavno ne morem privaditi na to “cev”. Zato pravim, da je potrebno imeti tekočino v “pravi” steklenici. Seveda to mora biti logično vsakomur, ki se odpravi na “potovanje” po soncu. Če je le mogoče, pa je potrebno dodati minerale, saj se le-ti v večjih količinah izločajo iz telesa. To, o čem sedaj poročam, je pravzaprav moja slabost.  Včasih spijem dovolj tekočine v vročih dneh, v resnici pa še vedno premalo. Doma po dvournem rekreiranju spijem tudi do 3 litre vode, ne da bi potrebovala iti na majhno potrebo, kar je seveda znak podcenjevanja osebnega pitnega režima.

Obstaja pa tudi drugačna toplota in to je vročina v obdobju neviht, kjer se prekomerni vročini pridruži še 100 odstotna vlažnost zraka. Ob takšnih pogojih  imam občutek, da je pri 25c temperatura 35c in znoj “teče v potokih”, ko samo pomislim na pohod. Plazenje v takih razmerah po blatnem gozdu, z porušenim prezračevanjem je zame višja obremenitev kot pri -10c. To je neke vrste lokalna različica “deževnega gozda”.

Imela sem tudi nekaj zelo vročih potovanj, preživetih pod žgočim soncem, kjer veter še vedno nežno pihlja, vendar sonce črpa energijo veliko hitreje kot sama vročina v senci. Ko pa ni izbire in smo na dopustu nekje na otoku, kjer ni borovcev, pa toplo priporočam zračno naglavno rutko nameščeno pod čelado, ki vsaj delno preprečuje, da bi nam znoj tekel po obrazu.

Kar zadeva oblačil, mi celo najtanjše in vodoodporne tkanine kot športnici s prekomernim potenjem niso učinkovite, vendar se vsaj ne trudim pritoževati nad svojo sončno izbiro privlačnih barv in logično po tem takem izbiram svetle majice. Zadrga na dresu mora biti čim daljša, idealen dres pa bi bil dres z samimi zadrgami. Svetle barve pa omogočajo večjo vidljivost in pozornost pred ostalimi vozniki v prometu in posledično se počutim tako varneje.

Vožnje v vročini vsekakor ne priporočam, poleg tega seveda obstaja nevarnost, kako telo vsakega posameznika reagira ob visokih temperaturah. Mogoče ravno zato na svojih poteh ne srečujem toliko ljudi, kot pri bolj normalnih temperaturah. Zato je bolje, da zimske “izlete” preživite optimalno. J